Pagina:Eneide 1895.djvu/27

Da Wikivivàgna

57
E lë, senza risponde ae mæ parolle,
Ö l’ha tioû sciû ûn sospîo da strenze o chœû:
Scappa, o m’ha dîto, Enea, primma che a scrolle
E ti resti de dentro ao rattaiϞ,
No le* tempo de fâ da braghe molle,
Se ne deve sciortî, comme se pœû,
E mi son vegnûo apposta pe avvertîte,
Troia a l’ha in to stoppin, son messe dîte.

58
Sarva almeno i gexû coi reliquai
Futti tûtto in t’ûn baûlo e fanni fîto.
Mettite in t’ûn vagon, piggia ö Tramvai
E portili a straquâ in te ûn atro scîto;
Doppo ûn mondo de lastime e de guai
Ti ghe ö torniæ a piggiâ torna pe drîto
E ti fondiæ a Çittæ dell’Arpexella,
Ciû grande ancon de Troia e ancon ciû bella.

59
E ö sparisce: frattanto pe-a Çittæ
Se commensa a sentî cianze e sbraggiâ,
Ûn remescio, ûn tambûscio, ûn no saviæ
Comme quando se sente sbatte ö mâ,
Poi ö piggia ciû forza e intenscitæ,
Ö cresce, ö monta che ö me fâ adesciâ;
Sâto dao letto e tastonnando ao scûo,
Camminn-o in sce a terazza bello nûo.