Pagina:Eneide 1895.djvu/22

Da Wikivivàgna

42
Vegnîvan zû cö stœûmago addrizzoû
Coa bocca spalancâ pinn-a de bava
Tûtto ö resto do Corpo arrigueloû
O regiava in te l’ægûa e ö se regiava,
Se servivan da côa, comme battûoû
Che paiva læte ö mâ tanto ö scciûmmava;
E vegnûi zû corrindo in fin â spiaggia
Se son missi a scigôa* neigri dâ raggia.

43
Semmo tûtti restæ senza respîo
Senza gambe e ciû gianchi che ûn lensœû,
No ghe* stæto che ûn ûrlo, ûn sbraggio, un crîo,
« Andævene, son chi, sarva chi pœû »
I serpenti in t’ûn botto, in t’ûn asbrîo,
S’arrissan a Laoconte e ai so figgiœû
E primma a questi, senza tante cûggie
Te i strenzan, te i ingöan che pân freguggie.

44
E a Laoconte che ö i vueiva soccorî
Se ghe asbriân*, se ghe inghœûggian in sce l’atto,
Se ghe doggian in gîo, te ö fan scroscî,
Lê o sbraggia, ö l’ûrla, ö cria pëzo che ûn matto,
E ghe scappa e correzze a ciû no dî,
In t’ûn momento te ghe dan recatto,
E te ö ridûan coscì che ö te diventa
Ûn mûggetto de strasse e dâ rûmenta.