Pagina:Eneide 1895.djvu/21

Da Wikivivàgna

39
E le* chi, dove sta tûtto ö segretto;
Dæme a mente figgiœû che no v’inganno,
Se ö rompî, se ö guastæ, ve ö diggo sccetto,
Voi, sei belli fottûi fin da quest’anno;
Ma se invece gh’aviei cûra e rispetto,
Nö solo i Greci no ve fân ciû danno,
Ma dovian fâ a figûa de præ Michë,
Che ö se ö metteiva in to stoppin da lë.

40
E noi da belinoin s’emmo credûo
E so cugge e so scene, e so sciortîe,
Noi ch’ëmo sempre stæti ûn osso dûo
Pe Diomede e pe Achille e che perdie
Dexe anni de patî, no n’han fottûo,
Se semmo rovinæ pe due böxie;
Ma pe futtine ben, pe dâne adosso,
Ne* successo ûn anghæso ancon ciû grosso.

41
Laoconte, che o l’ea stæto nominoû
Capellan de Nettûnno, in sce l’artâ
Ö l’aveiva za ûn toro preparoû,
E o l’ea za lì pe daghe ûnn-a massûâ,
Quande dall’Isöa, che g’ho za çittoû,
(Se ghe penso, me ven ancon da suâ)
Se vedde vegnî a nœûo, doi sacramenti
Che ä sagoma, ao regio, paivan serpenti.