Pagina:Eneide 1895.djvu/105

Da Wikivivàgna

147
Ah sæ morta davvei, feliçemente
Se n’avesse intoppoû questi canaggia
O morti primma lô d’ûn aççidente
Che de vegnîme chi a straqûâ in sce a spiaggia!
Chi a se bœûtta in sce ö letto e lungamente
A da in smanie, a fa botti a se spenaggia,
A se caccia côa testa in ti lensœû
Tiando sciû di sospï da strenze ö chœû!

148
Poi a dixe: a le* crûa dovei creppâ
E doveila dâ vinta a sto strasson!
Ma se intanto, mi l’ho in to bëlo cûâ,
Cose serve avei torto o avei raxon?
Muimmo comme se sæ, sto mandilâ
Se ö n’ha visto ö mæ fœûgo a mæ pascion
Che ö a vedde aoa da lunxe e che ö se porte
Ö rimorso con lë, de questa morte.

149
Dîto e fæto: a sta in bansa ûn pittinin
Poi c’ûn colpo deciso a schissa a spâ
Che a ghe fâ ûn bello sguaro in ti tettin
E a ghe sciorte dâ schenna, insaguinâ;
A sta scena, e camëe ch’ean li vixin
Se son misse a tiâ fischi, a cianze, a ûrlâ
A fâ tanto bordello e tanto sciâto
Comme fosse a Çittæ piggiâ d’assâto.