Pagina:Eneide 1895.djvu/125

Da Wikivivàgna

45
Ed Enea, ciû che tûtti ö giamminava
Tûtti questi papeasci[1] a camallâ
Mentre intanto, da lë ö se a raxonava
Dando ao bosco vixin sempre un œûggiâ:
« Se sta rametta a fosse tanto brava
« Da troväse da lë, senza çercâ,
« Comme a Scibilla a n'ha annunzioû de Fænna
« E poi l'emmo trovoû morto in sce l'ænna!

46
E te li, che ö n'aveiva ancon finîo,
Quando ö te vedde doi colombi sghœuâ,
I quæ, doppo avei fæto un mezo gîo,
In se[sic] l'erbo vixin van a pösâ.....
Lë ruffian, che ö l'aveiva za capîo,
De chi ean sti combi, e cose ean li pe fâ,
Tûtto contento ö se ghe mette a dî:
« Comme guidda, oxellin, servîme voi.

47
Se ghe* mezo e manea, se ghe* un strazetto
De pillotuase in questa selva ombrosa,
Piggiæ ö volo e pösæve in sce l'erböetto
Che o l'ha questa ramæa cosci preziosa.
E a ti bella moæ ca, mi me rimetto
E in te questa occaxion, cosci angosciosa
Pei to lummi e conseggi e pe aggiûtame
A sciortî fœûa de chi senza immerdâme. »

  1. papæsci