Pagina:Eneide 1895.djvu/12

Da Wikivivàgna

12
Cose ghe*? cose fæ? ma in me* davvei
Me pâ che raxonnæ dall’ombrisallo
Ma comme se pœû dâ che nö veddei
Percöse han lascioû chi questo cavallo?
Ma no fæ da figgiœû, fæme o piaxei,
Mandæ a fâ fûtte i Greci e ö so regallo,
Per mi, tantæ l’affare a no le liscia
E in Troia sto cavallo ö no ghe piscia.

13
E cosci, senza azzûnze unn-a parolla
Ö te piggia l’amîa con a so lansa
E con tûtta a so forza ö te ghe a molla
Che a se ghe va a ciantâ drita in ta pansa;
Ö cavallo dä botta, ö scroscie ö scrolla
E ö rimbomba con tanta risonanza,
Che ghe vueiva ûnn-a manega de matti,
Pê no vedde che ö l’ëa pin de sordatti.

14
Tûtt’assemme ûnn-a strœûppa de paisen
Portan davanti ao Re, che ö l’ea arrivoû,
Un zûenotto co-a faccia da p[uten]
Streito comme ûn salamme e ammanettoû;,
Ö l’ea ascoso, dixeivan, in to fen,
E appenn-a che l’han visto, ö se* mostroû,
E lö da asperti, pe savei chi ö fosse,
Te l’han ligoû senza fâ tante m[oççe].