Pagina:Piaggio Poexie zeneize 1846.djvu/711

Da Wikivivàgna

Zà imbottïa per fâ partenza,
Ma se gh’ëa rotto ûn fanale,
E per fâlo accomodâ
Se mandò a ciammâ o Vedrâ;

S’impì l’atrio e i corridoî
D’Ommi, Donne e Viaggiatoî,
Paenti, Amixi e Conoscenti,
Camalletti e Servitoî,
Bauli, Sacchi e atri tormenti...
Chen e Cagne a reggimenti
Che no favan che bajâ,
Che scorrîse e scomp....
E mi ascì m’han rinfrescôu.

Mentre stavo a passeggiâ
Me son proprio recillôu
Pe-o spettacolo epizodico
Che davanti a-i êuggi aveivo
Sempre vario, da formâne
Un oposcolo romantico;

Comme ûn matto me ne rieivo,
Ma, frattanto rifletteivo
A-e miseje nostre ûmane
E a-e vicende differenti
Che se soffre da-i viventi:

E pe-a primma bella cosa
Osserveì in t’ûn canton
Unn-a Cappellinn-a ascosa
C’ûn Buscietto in marscinon...

Se ciccioava, se fremmeiva,
Se sospiava, se cianzeiva,
Dagli, picca, zêugo... fallo...
Doppo ûn ciocco de metallo