III.
Rosin, comme a sparisce
lontan, lontan a riva;
l'é cheito a brixa e-a barca[1]
a se ne vâ a-a dèriva...
A và, in ta carma cippa,[2]
a và, ma a no governa,
vinta da tûtto ö fascino
de 'sta bellezza eterna...
Lascemmo a scotta in bando,
no serve ciû l'aggiaxo,[3]
vivemmo ö nostro sêunno,
godîmmo questo baxo
de lûxe che in silensio
ciêuve da-o çê seren,
mentre i chêu nostri cantan