Pagina:Bacigalô.Prose.rimæ.1891.pdf/253

Da Wikivivàgna


Pe tempi, quand’ëa zoveno,
Ho conosciûo ûnn-a figgia
Che a fâva ûn pö a svenevole
C’ûn figgio de famiggia;
Ma o poæ, comme ommo pratico,
O te a[1] tegniva a posto,
Savendo che a l'ëa labbia
E fûmme ciû che rosto,
E l’ûnica risposta
Ad ogni so proposta,
A stava in t’ûnna sillaba,
In t’ûn sonoro: « No ».

2
Un giorno, cösa insolita,
Che o deve fâ partenza
Pe destrigâ ûn negozio
D’ûnn-a tal quale ûrgenza,

  1. "o" into lunaio Regiña do 1884