Esopo Zeneize 1822/O Speegio da Veitæ

Da Wikivivàgna
Esopo Zeneize
de Martin Piaggio
Zena, Stampaja Pagan, 1822 - Primma ediçion
e en stæti reixi con êu e ôu.
In notta e diferençe co' l'ediçion do 1846.


[p. 97 modifica]
FOA L.

O Spegio da Veitæ.


In quella bella etæ dita de l’öu,
Quando i ommi viveivan tra de lô
In paxe, e con amô,
Senza malizie, e inganni,
E lonten dai desgusti, e da-i malanni,
Abitava ne-o mondo a Dea Veitæ
Corrindo pë çittæ
C’un spëgio grande in man, dove ognun poeiva
Spëgiase comme o voeiva,
E vedde ben l’interno do so coêu,
Ommi, donne, e figgiêu,

[p. 98 modifica]

Tutti se ghe spëgiavan,
E nò se vergognavan,
O belli tempi d’öu presto passæ!
Perchè ben presto i ommi son cangiæ
Diventando cattivi,
Fäsi, vendicativi,
Superbi, ingiusti, e pronti a fâse guerra,
Onde stuffa a Veitæ,
Da-o mondo desgustâ a se ne scappò,
In te nuvee a l’andò
Buttando[1] de lasciù o so spëgio in terra,
Che in mille menissetti o se rompì,
Visti da tanti, e da nisciun piggiæ,
E solo se scrovì,
Ma doppo tanti secoli passæ
O so prexo, e virtù, doppo d’alloa
Tanti ommi per demoa
Mettendose i speggietti
Çercan ben per menûo quelli tocchetti,
E a forza d’indagâ,
De stento, e camminâ,
Tutti i giorni ne trêuvan qualchedun,
Ma son così piccin,
Che poi no se ne fà uso nisciun,
E finna l’ommo savio manco lé,
Oh tempi mascarsoin!
E se ghe pêu spëgiâ [2] da cappapé.

Fin
  1. Cacciando
  2. vedde ben